»SI NORMALEN?!«

Matej HorzelenbergBLOG, first things first, Nekategorizirano, problematika, talenti2 Comments

Nisem. In nočem biti.

Mogoče celo: ne morem biti. Sem, kdor in kakršen sem!

Resda si tega na videz vsaj kdaj v mladostništvu želi vsak: biti ‘normalen’ takrat pomeni povsem neposredno: biti sprejet. To je seveda pomembno VSE življenje – da smo sprejeti.

Mladostnik: si rajši ‘normalen’ ali zares URESNIČEN? Ker veliko bolj sprejet – seveda ne kar čez noč in seveda ne kar brez truda – boš, če boš tak, kot si. Če si boš prizadeval doseči razmere, v katerih boš lahko še bolj tak, kot si, bodo ljudje to opazili. Pravi ljudje – zate pravi ljudje. Nekdo ti lahko postane mentor, marsikdo nesluten prijatelj, sodelavec, sopotnik …

Mladi in odrasli: prosim, ne trudite se z ‘normalnostjo’, ker vam ne bo prinesla prave sprejetosti! Za sekundo boste imeli občutek, da je vse pod kontrolo, to že; da imate vsaj tako dobre razmere kot ljudje okoli vas (hmnja, kvazi sosedski ‘odnosi’), da ste – preprosto in povsem ‘normalni’. A že naslednjo sekundo vas bo nekaj začelo gristi … Ljudje nismo bitja, ki bi se lahko kar ustavila, se zadovoljila s statusom quo – vsaj ne v resnici. Če nehaš gledati televizijo in buljiti v telefon, kaj kmalu ugotoviš, da pa nekaj BI počel.

In dobro je, da nehaš. Zreti v ekrane. Ne preveč! In vsekakor ne preveč vedno sam (če si z nekom na virtualni vezi, niti ne šteje). Poglej kak film z nekom, ustvari kako vsebino na spletu = skupaj z nekom. Preberi kaj koristnega in se o tem s kom pomeni. Sicer pa raje ugasni te e-pošasti! Seveda zaradi tega spet ne boš nič kaj bolj normalen – lahko pa boš rekel, da vsaj SI, obstajaš!

Ko boš naslednjič v kakšnem dogajanju, ga spremljaj z vsemi čuti, čustvi, telesom, mislimi in dušo – ne gani svoje roke proti žepom, proti telefonu, da bi stvar posnel. Uživaj, dihaj to, kar se dogaja!

Nočem biti normalen! Naj bo to neke vrste upor. Klic k osvoboditvi od udinjanja in skrivanja za fasadami. Odprto, odkrito junaštvo: sem, kdor sem! Nisem pa normalen.

Matej Horzelenberg, Lectour
PODPIRAMO USTVARJALNOST

A (SPLOH) VEŠ, KDO JE TA?

Matej HorzelenbergBLOG, element, empatija, first things first, talentiLeave a Comment

In potem v odgovoru osebo običajno zreduciramo na najvišje (službene) funkcije, ki jih opravlja … Ta pa ta znani igralec, političarka, direktorica, voditelj ipd. Pri čemer smo se že povsem navadili, da zelo pavšalno popredalčkamo človeka, in to je to.

Pustimo ob strani debato o tem, kako konstruktivno se je (sploh) pogovarjati O DRUGIH – problem namreč nastane TUDI v neposredni komunikaciji z dotično osebo: »S čim se pa ti ukvarjaš?« Kot bi zgolj z drugimi besedami ponovili vprašanje: KDO si pa ti? Vsaj glede na pričakovan odgovor: »Počnem/delam/sem TO in TO …« (spet službena funkcija)

Pozabljamo in morda pod častjo se nam zdi, da bi omenili še vse ali vsaj še kakšno od ostalih ‘funkcij’, s katerimi ZARES lahko SLUŽIMO (drugim!) – ZNANJ, VEŠČIN, SPOSOBNOSTI, POTENCIALOV, ZANIMANJ, TALENTOV, STRASTI, ki jih premoremo, in VLOG oz. NALOG, ki jih opravljamo.

In še nekaj, kar pa razumljivo še težje izluščimo sami iz sebe: KAJ (VSE) NAS ŽENE, KAJ JE NAŠ OSEBNI (PRESEŽNI) SMISEL, KAJ JE NAŠE POSLANSTVO? Mimogrede – to ni nujno in vedno samo ena stvar …

Tako nekako bi lahko prenapletli, da je iskreno vprašanje KDO v resnici skupek ostalih vprašanj: KAJ, KAKO, ZAKAJ iz ‘zlatega kroga’ (prim. Simon Sinek) in zato resničen odgovor seveda zahteva poglobljen razmislek in pripravljenost vpogleda vase, javno izpostavitev najpomembnejših vrednot in konkretnih prioritet, osebnih (značajskih) lastnosti, predvsem pa zgoraj navedenih ‘funkcij’: SPOSOBNOSTI IN ZANIMANJ.

Pa poskusimo: KDO sem jaz?

Sem Matej Horzelenberg, sin svojih staršev in brat svojim sorojencem, bratranec in nečak … Sem mož svoji dragi in oče trem hčeram, zet svoji tašči in tastu, svak … Sem prebivalec predmestja glavnega mesta Slovenije, po očetu sem Nizozemec, po materi Slovenec. Ne nazadnje: sem prijatelj svojim prijateljem in trudim se za prijaznost in spoštovanje do vseh ljudi.

Zelo rad (po)ustvarjam pop, rock, jazz, funk in reggae glasbo v različnih kombinacijah in z mešanimi podzvrstmi, vsekakor pa rajši kot klasično glasbo. Harmoniko prenesem le v skrajnih okoliščinah in morda v kvalitetnejših skladbah. Iz osnovne glasbene šole so mi nanesli klavir, tolkala (bobni), kitara, … z veseljem pa preizkusim celo trobento in še kaj. Najaktivneje soglasbimo z bandom EXCENTRAL.

Po gimnaziji  – predtem sem menjal tri osnovne šole – sem precej premočrtno izbral isti študij kot celo generacijo pred mano moj stric (in prav to kombinacijo seveda še marsikdo): primerjalno književnost in slovenistiko.

Sem trmast in zagnan (ne, to ni nujno isto in žal ne vedno tudi komplementarno), ljubeč, čustven, zvest, občutljiv, odprt, zgovoren, v glavi mi bliska (no, ne ravno kar naprej), prav rad spim, uživam v dobri hrani, še bolj v dobri družbi in glasbi …

Poleg ostalih aktivnosti (glasba, šport, mladinske skupine) sem ves čas srednje šole in faksa preko staršev, ki sta bila aktivna v civilni pobudi za ‘odprtejše’ šole in bolj celostne pedagoške pristope, od zunaj spremljal tudi področje šolstva, kar me je pripeljalo tudi do uredništva strokovne pedagoške revije Didakta.

Je pa trajalo vse do ustanovitve svojega podjetja in čez, šele po rojstvu prve in druge hčere (pa zato vsaj pred tretjo), se je rodil tudi moj prvi večji javni projekt: izdaja slovenskega prevoda knjige Sira Kena Robinsona V ELEMENTU: Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni. In kot bi se s tem rodilo (izkristaliziralo) še eno od mojih področij zanimanja in sčasoma (upam) vse večje ekspertize: pozitivna psihologija v teoriji in praksi.

Pred vsem tem pa sem entuziast za podpiranje vseh vrst ustvarjalnosti!

Matej Horzelenberg, LECTOUR

P.S.: Kljub vsemu vsaj dva moja tehnična podatka: +38641250617 in matej@lectour.si 😉

LUČKE …

Matej HorzelenbergBLOG, element, empatija, first things first, razpoloženjeLeave a Comment

Že zdaj: »ZA KONEC LETA« ali »PREHITEVAM IZLOŽBE IN PRIŽIGANJE LUČK«, ali pa, morda še bolje: »MALO DRUGAČNO ŠKRTANJE Z ZOBMI«

Izberi si naslov, potem pa se prepusti/predaj!! Ne spreglej še opombe, v kateri med drugim piše: »LJUDJE! Hvala vam.«

še eno pravkaršnje naključje?

ELEKTRIKA/VIR NAPAJANJA

Nikakršnih pretiranih obljub in načrtov si ne delam (več) za prihodnost.[1] Pa je to v redu, je to ‘PRAV’? Kolikor se le da, se prepuščam sedanjemu trenutku. Kar ne pomeni, da ne iščem poleg obstoječih, utirjenih/rutiniranih dejavnosti tudi novih izzivov – lahko rečem le, da mi vedno pridejo ob pravem času na pot in se sproti pokaže, kaj je najpomembnejše in kam usmeriti svoje sile. Ne bi rad zvenel ‘nadduhovljeno’, a kljub vsemu: VSE JE ŽE TAKO PRAV; KO(T) MORA BITI.

Prekletstvo? Blagoslov? Kakorkoli, ko to sprejemam z močno vero, da življenje na-ključ-je, se potem tudi RES odvijajo prijetna naključja.

Malo vzporednega, meta-dogajanja: ob pravem času mi stvarnost okrog mene nudi predvsem tudi priložnosti za osebno(stno) rast: v nekem trenutku vzamem v roke knjigo, ki se ji je prej na polici nabralo že precej prahu, ali pa se je ‘skrila’ med ostale odložene, in jo na mah pogoltnem, pa mi RAVNO V TISTEM TRENUTKU odgovarja (beri: ustreza+odgovori ravno na trenutna vprašanja).

Male besedoigre: paradoks DVOJNOSTI besed?

Morda natančneje kot ‘prepuščam se’ bi bilo reči ‘predajam se’: podobno dvojnost kot naključje (poljubnost&usoda) namreč skriva v sebi tudi predanost: na videz paradoksalno hkrati (po)pustim, da se zgodi, na videz tako rekoč vržem puško v koruzo oz. jo dobesedno predam zmagovalcu boja (S. Sinek bi rekel, da je življenje tako ali tako neskončna igra, kjer ((do)končnega zmagovalca sploh ni!) in se OBENEM nečemu zavežem, padem noter.

In še ena znana dvojna, zelo povezana, za razlago še najuporabnejša v angleščini: beseda passion  = trpljenje + strast. Ko kaj delaš predano in s strastjo (ja, tudi v slovenščini), veš, da zahteva celega tebe; najbolj všečne plasti, užitek, zanos – ko padeš v element, pa tudi solze, nečloveške napore, škripanje z zobmi[2]

Gre v resnici za ENOJNOST, paradoksa pa ni?

naključje/predanost/strast

odgovarja(ti/mi)

čas/sedanji trenutek

A pustimo zaenkrat to vprašanje v retorični obliki …

LUČKE ŽE ŽARIJO

Za konec pa: no, saj konca sploh NI! Je pa (vsakič znova) NOV ZAČETEK. Po možnosti tak, ki ŽARI.

Matej Horzelenberg, Lectour

PODPIRAMO USTVARJALNOST


[1] Morda zato, ker sem že/večino časa/povsem dovolj(krat) SREČEN? Največjo vlogo pri tem ima ožja družina, pa tudi ožje in širše skupnosti, v katerih se gibljem – z eno besedo: LJUDJE! Hvala vam.

[2] sic.! – primer iz našega banda: glas našega pevca se čudežno odhripa, ko pademo v groove; kljub onemogočajočim krčem v prstih proti koncu noči uspešno nadaljujem s špilanjem kitare; basist cel nastop vrhunsko odšpila miže, s skoraj trpečim izrazom na obrazu potopljen v užitek, bobnar od samega glasbenega užitka med igranjem kar škrta z zobmi

ZAKAJ SLOVENCI POTREBUJEMO ‘POŽARE’

Matej HorzelenbergBLOG, empatija, first things first, problematika, razpoloženje, talentiLeave a Comment

“Vsaj takrat pokažemo kanec človečnosti!”

Naslov je mišljen figurativno – čeprav je pri nas tudi čisto dobesedno zelo visoko število prostovoljnih gasilskih društev in odstotek udeležbe na intervencijah … Namreč: šele ko se zgodi kaj drastičnega, prihitimo in smo si pripravljeni pomagati.

Letos spomladi smo se z lepo pogrebno slovesnostjo poslovili od sodelavke, ki je naredila samomor – šele dogajanje okrog njene smrti nas je primoralo, da smo se ustavili, si ponovno pogledali v oči in se pogovorili tudi o težjih izzivih, ki tarejo vsakega od nas – predvsem pa smo se na podlagi primera  naše sodelavke, za katero nihče ni slutil, da je v tako hudih težavah, odločili, da želimo BOLJE skrbeti drug za drugega. ŽAL ZA NJO PREPOZNO …

Tako nekako se zdi, kot da bi kulturno-civilizacijsko obtičali na stopnji, ki ne dopušča odtenkov malo navzgor, malo navzdol in po dolgi romarski poti strumno naprej, pač pa potujemo sem in tja brez premislekov, vse dokler ne naletimo na prepad ali hujšo nepremostljivo oviro. Ali pa evolucijsko: kot da bi otopele višje možganske funkcije podredili nadzoru plazilskih možganov, ki jih aktivira strah, panika, nagon za preživetje.

Težave so (lahko) odskočna deska!

Vsi ljudje, vse družbe se slej ko prej soočajo z ovirami, s težavami, a da moramo mi naleteti prav na najhujše primere, da nas vsaj malo streznijo? Za vsakega človeka in skupnosti so ravno težave dejansko priložnost za napredek in rast; primorajo nas k razmisleku in po možnosti k spremembi. Pri nas Slovencih pa – ker je treba najprej sploh pogasiti požar – take težave povsem prevzamejo nadzor, zato za premislek in rast ostane bolj malo manevrskega prostora, časa in energije. Kurativa nas zaposli vse do zadnjega.

A vsaj takrat lahko pokažemo kanec človečnosti/človeškosti!

ŽAL, ŽAL PREMNOGOKRAT PREPOZNO: prepozno, da bi lahko ohranili zdrav razum, kritično distanco – saj vendar GASIMO POŽAR! In poleg tega požar vselej neizbežno zahteva svoje …

Kako smo obtičali v tej gasilski vlogi? Si zatiskamo oči, ali pa jih sploh še nismo odprli? Vsekakor nas čaka še velika detabuizacija skrivnosti življenja …

Kdaj se bomo naučili več operativnih, če ne celo preventivnih ukrepov: po malem, zložno, vzdržujoč simpatijo, (s)poznavanje sebe in posledično tudi ustrezno empatično ravnanje, je prejkone retorično vprašanje, ki kvečjemu lahko spodbudi razmislek v to smer …

Gasilci? Še vse kaj več …

Smo pa iz ‘gasilcev’, ki so nedvomno koristni in potrebni, ko je kriza, tudi Slovenci poklicani, da razvijemo še vse ostale, manj intervencijske, zato pa trajnejše ‘poklice’, če želimo ne samo preživeti, temveč zares ŽIVETI – ne kot čreda, pač pa kot zrelejša, odgovornejša skupnost.


Matej Horzelenberg, Lectour
PODPIRAMO USTVARJALNOST!

P.S.: Nekaj konkretnega, kar lahko storimo – najprej PRI SEBI!

‘Števec razpoloženja’

Matej HorzelenbergBLOG, empatija, problematika, razpoloženjeLeave a Comment

DOBRE VOLJE veseli, nasmejani, navdušeni, razigrani, srečni, zadovoljni, zagnani, v akciji, ... 'pri volji' spočiti, potešeni, nasičeni, napojeni, mirni/umirjeni, brezskrbni, mirne duše, zdravi, prepuščeni, ... 'ne pri volji' ravnodušni, malodušni, potrti, razočarani, len(obn)i, zamišljeni, v bolečini, čisto 'v redu', bolni, brezvoljni, apatični, zaskrbljeni, razdražljivi ... SLABE VOLJE žalostni, jezni, obupani, ljubosumni, nevoščljivi, prizadeti, užaljeni, v zameri, kuhamo mulo, obremenjeni, utrujeni, pod pritiskom, razburjeni, ...

Kje se vse začne – in kje konča? Zadnje čase rad rečem: “KO sem v redu, sem KAR v redu!” Če je mišljeno resno, tudi tako preprosto vprašanje, kot je “Kako si?“, zelo težko prikliče iskreno preprost odgovor – če koga RES zanima, naj bo pripravljen na vse zgoraj naštete možnosti na ‘števcu razpoloženja’ (in še kaj)!

Mimogrede: razmišljam, da je biti “SLABE VOLJE” v precej smislih manj hudo kot “NE PRI VOLJI” … Če ‘nisi pri volji’, predlagam, da se vzameš v roke (ali: brcneš v rit!) in se premakneš na katero od aktivnejših področij, da se ‘privoljiš’!

Zavestno in osebno izražanje na primer jeze (kaj v resnici želim) ali žalosti (česa mi je žal + kaj mi je bilo pri ideji/določeni stvari všeč) je lahko veliko konstruktivnejše, kot si dovoljujemo – in vsekakor boljše kot apatija.

Eden od meni težjih področij, ki jih želim izboljšati, je recimo VOLJA* in DISCIPLINA (+/- sprejemanje okoliščin) … V praksi ob teh dveh pojmih še zmeraj čutim pridih zunanje prisile – čeprav se zavedam, da sta v resnici (prežvečena in predelana, ponotranjena in živeta) del mojih DOBRIH navad in DOBRIH rutin in sta mi tako v pomoč.

* VOLJA tukaj ni mišljena v smislu RAZPOLOŽENJA tako kot zgoraj, pač pa kot notranja sila človeka, da nekaj ‘premakne’

Torej (v prvi vrsti že ZAME):

prepusti se + padi noter!

potrudi se + naredi že kaj!

nadeni si nasmeh  +    zaživi!

🙂 evo ga!

Lep dan vsem, Matej H.

Fromm (med drugim) o testiranjih in šolstvu …

Matej HorzelenbergBLOG, problematika, šolstvoLeave a Comment

Frommov zapis iz leta 1947 … enako in vse bolj aktualen še danes!

 

“Tržna usmeritev določa tudi mišljenje, ne le čustev. Naloga mišljenja postaja hitro dojemanje stvari, da bi jih lahko uspešno upravljali. Podprto s široko razprostranjenim in zahtevnim izobraževanjem vodi tako mišljenje k večji pametnosti (inteligenci), ne pa tudi razumnosti. Vse, kar moramo vedeti za spretno ravnanje, so samo zunanje lastnosti stvari, njihova površina. Resnica, ki jo je mogoče odkriti samo, če prodremo do bistva pojava, postaja zastarel pojem — in to ne le resnica v predznanstvenem smislu ‘absolutne resnice’, ki se dogmatično ohranja ne glede na izkustvena dejstva; ampak tudi resnica, do katere dospe človeški razum z opazovanjem in ki jo je mogoče preveriti. Večina preskusov za ugotavljanje razumnosti se nanaša na to vrsto mišljenja. Ti preskusi ne merijo toliko človekove sposobnosti razmišljanja in razumevanja, kot pa sposobnost, da se hitro duševno prilagodi nekemu položaju. Zanje bi bolj ustrezalo ime ‘preskusi duševne prilagodljivosti’ [poudarek: Lectour].

Za to vrsto mišljenja sta bistvena primerjanje in količinsko merjenje, ne pa toliko temeljita razčlenitev pojava in njegove kakovosti. Vsa vprašanja so zanjo enako ‘zanimiva’ in razlikam v njihovem sorazmernem pomenu ne posveča veliko pozornosti. Znanje samo postane blago. Tudi tu je človek odtujen svoji lastni sposobnosti. Mišljenje in znanje se doživljata kot sredstvo za doseganje učinkov. Znanje o samem človeku, psihologija, ki je bila v velikem izročilu zahodne misli pogoj vrline, pravilnega življenja in sreče, se je izrodila v orodje za boljše upravljanje drugih in sebe, za raziskave trga, za politično propagando, oglaševanje in tako naprej.

Očitno je, da ta vrsta mišljenja močno vpliva na naš izobraževalni sistem. Od temeljne šole do vseučilišča je cilj učenja, da se pridobi čim več podatkov, ki so predvsem koristni za trg. Od učencev in študentov terjajo, da se učijo toliko stvari, da jim komaj ostane kaj časa in energije za premišljanje. Temeljni nagib, da se želi več in boljšo izobrazbo, ni zanimanje za predmet, ki se ga uči, ali za samo znanje ali razumevanje, temveč večja menjalna vrednost. Dandanes vlada silno navdušenje za znanje in izobraževanje, hkrati pa vidimo dvomeč ali prezirljiv odnos do domnevno neuporabnega in nekoristnega premišljanja, ki ga zanima ‘samo’ resnica in ki nima na trgu nobene menjalne vrednosti [poudarek: Lectour].”

 

[odlomek iz poglavja Trgovska usmeritev iz knjige Človek za sebe (1947), prevod Frane in Zdenka Jerman; prim. še: Ernest Schachtel “Zum Begriff and zur Diagnosis der Persoenlichkeit” in “Personality Tests” (O zamisli in diagnozi osebnosti v osebnostnih preskusih), Zeitschrift fur Sozialforschung, 6, 1937, str. 597-624.]

 

Več v njegovih knjigah in npr. na http://zofijini.net/koticek_fromm/.

 

Deli naprej

“USTVARJALNOST = UDEJANJENA DOMIŠLJIJA” – Ken Robinson

Matej HorzelenbergBLOG, element, empatija, first things first, Nekategorizirano, talentiLeave a Comment

Ustvarjalnost NI OMEJENA na umetniške poklice – zajema vse, kar si zamislite in udejanjite:  izpeljete večje in manjše profesionalne ali amaterske projekte,  obogatite delovne procese z novimi idejami, preuredite službeno ali domače okolje, vse do tega, da USTVARITE družino, svojim bližnjim pripravite izvirno presenečenje ali organizirate sproščeno druženje za prijatelje, aktivno preživljate svoj prosti čas …

Vsak trenutek lahko (so)ustvarjate svet in dogajanje okrog sebe! Le udejanjiti morate, kar si zamislite.

Črpajte navdih  v besedah najbolj gledanega TED predavatelja, izjemnega avtorja Kena Robinsona. Skupaj z urednikom in pisateljem Loujem Aronico sta v knjigi V ELEMENTU zbrala številne življenjske izkušnje znanih glasbenikov, slikarjev, kiparjev, igralcev, plesalcev,  režiserjev, scenaristov, oblikovalcev, fotografov, arhitektov, politikov, športnikov, podjetnikov, obrtnikov in delavcev z najrazličnejših področij, znanstvenikov, mislecev, učiteljev in vzgojiteljev … ljudi vseh poklicev z najrazličnejšimi zanimanji. Vsem je skupno, da so največjo izpolnjenost življenju dosegli, ko so odkrili svojo strast in razvili to, kar nosijo v sebi.

Knjiga V ELEMENTU ponuja izjemno zanimive resnične zgodbe znanih in manj znanih osebnosti in teoretično-praktično znanje. Preberite, kako lahko odkrijete svoj ‘element’; česa vsega smo zmožni, pa se niti ne zavedamo (koliko čutov in različnih inteligenc pravzaprav premoremo?); kako podcenjevana je v naši družbi radovednost in domišljija; s kakšnimi kulturnimi in družbenimi ovirami se moramo pogosto soočiti, če želimo ‘zaživeti’ na svojem področju; kaj vse imamo za samoumevno?

Presezite prenizka in preozka pričakovanja, dosezite zanos (angl. the flow)! Sposobni ste doseči/izpeljati/ustvariti veliko več, kot si morda predstavljate! In da ne bo pomote: NIKOLI NI PREPOZNO! Veliko lahko premaknete, če se povežete z ljudmi, ki želijo isto kot vi, če (ko) najdete dobrega mentorja, predvsem pa ste pozorni na to, kaj vse zbuja vašo radovednost in zanimanje.

Obudite upanje in zaupanje vase in v ljudi okrog sebe – odkrijte svojo strast in jo pomagajte odkrivati tudi drugim!

RAZŠIRI OBZORJA IN USTVARJAJ TUDI TI!

 

http://lectour.si/velementu/?preview_id=21&preview_nonce=bf31d8a3ca&_thumbnail_id=249&preview=true#naroci

Povej mi, kaj delaš/študiraš, in NE MOREM TI ŠE POVEDATI, kdo si …

Matej HorzelenbergBLOG, element, empatija, first things first, problematika, talentiLeave a Comment

Lahko pa mi poveš še (v razmislek):

Kaj [vse]* te zanima? Kaj [vse] pričakuješ od življenja?

Česa [vsega] si v resnici sposoben, pa se morda niti ne zavedaš? Katere zmožnosti in talente premoreš? Katere veščine lahko še pridobiš? Kako lahko vrednotiš ‘formalne’ in neformalne izkušnje?

Kje [vse] si že bil? Koga [vse] si že spoznal? O čem [vse] razmišljaš? Kaj [vse] te bega? Kje [vse] vidiš probleme in kje konkretne rešitve? Si s tem v zvezi (sploh) že kaj premaknil?

So se ti ideali že kdaj sesuli v prah, padli v vodo? Česa [vsega] se bojiš? Imaš skrite vrednote, ki jih ne upaš (za)živeti?

Kdo [vse] ti je v zgled, česa [vsega] te je že naučil? Kdo ti je v oporo, kdo ali kaj [vse] te ovira?

Kaj [vse] te neustavljivo privlači? Kdaj pozabiš na čas (se ‘zliješ’ s časom) – v čem se zares ‘najdeš’? Kaj [vse] bi lahko bil tvoj ‘presežni’ smisel?

 

Lahko si izbereš tudi samo eno vprašanje – odgovor pa le zaupaj vsaj komu …

Pogum – in le naprej!!

 

* vsega seveda ne moreš priklicati v zavest, razmišljaš pa lahko čimbolj široko

** v pomoč ti je lahko tudi udeležba na delavnici Odkrij svojo strast

Primerjava z blatom

Matej HorzelenbergBLOG, empatija, first things first, problematikaLeave a Comment

Svet je poln blata in vsi smo do kolen in čez pogreznjeni vanj!

A tudi blato je lahko uporabno: v tankih plasteh ga nanesemo na kožo, kjer deluje blagodejno, celo zdravilno. Ali pa vsaj zaščitno – kot pri živalih, ki se z blatom ubranijo pikov žuželk.

Medtem lahko brodimo in iščemo pot na suho – razen če bi radi še naprej stali na mestu in mešali blato?!

V ŠOLO S PLAŠNICAMI NA OČEH?

Matej HorzelenbergBLOG, problematika, šolstvoLeave a Comment

Dragi odrasli, pomislimo na naše lastne grenke, pa tudi sladke izkušnje s šolo (za slednje je večinoma ‘kriv’ skriti kurikul, zadnja leta še najbolje zajet v vzgojnih načrtih vsake šole), pomislimo na izkušnje učiteljev, in NE NAZADNJE (pa vseeno jih pišemo na koncu) izkušnje naših otrok … Ampak – kdo pa njih sploh kaj vpraša?

 

Jesper Juul javne šole v našem prostoru primerja s ‘prisilnimi ustanovami’ (!) Kar poglejmo: obvezna prisotnost vsak dan, natančno odmerjeni odmori, sedenje pri miru več kot polovico časa … potem pa sankcije za tekanje po hodnikih in za drugo nedopustno vedenje – ali pa kar tablete, da res zaleže! Uradno imajo učenci zelo malo vpliva na to, kaj naj bi se v šoli dogajalo.

Namesto spodbujanja radovednosti, vedoželjnosti, raziskovanja, ustvarjalnosti in – spet NE NAZADNJE – dobrih, empatičnih medsebojnih odnosov, osebne rasti in usvajanja življenjskih veščin sistem sili učitelje, da učence trpajo z neobvladljivo količino (in ne kakovostjo) ‘bulimičnega (ja, spet Juul) znanja’, ki ga učenci izbljuvajo na testih in na vekomaj pozabijo, amen!

Ta(k) sistem predpostavlja nekaj, kar v svojim zloveščim mehanizmom (ampak šele kot posledico) tudi resnično doseže: tudi če jih še tako priganjaš (preganjaš?), učitelji na ta(k) način nočejo učiti, otroci se na ta(k) način ničesar ne želijo naučiti! (Za)upanje in vera v sistem, pa še ljubezen do njega? Oprostite, ampak ne, hvala!!

 

Kakšno ceno plačujemo vsi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa? Kakšne žrtve zahteva bojno polje med obrambnimi položaji staršev in učiteljev? Kdo ima dobiček od takšne vojne?

Cena: načeto psiho-fizično zdravje in osebno dostojanstvo, neizpolnjenost, neuzrtost, ne(u)slišanost, ujetost v nesmiselnih konfliktih, v skrajnem primeru depresija, samomori, vse oblike odvisnosti … Žrtve: vsi, še posebej otroci. Dobiček: zelo zelo blizu teorije kaosa/zarote, dejansko pa ne profitira nihče.

 

Alternativa? Realnost je treba vzeti v svoje roke! Brez naivnega nasedanja političnim obljubam in brez čakanja na odrešilni šolski Deus Ex Machina (prim. Ken Robinson).

In to so mnogi odločni ravnatelji in učitelji tudi že začeli: odločili so se za manj ali sploh nič delovnih zvezkov, manj ali nič domačih nalog, manj ali nič pritiskov za tako ‘zaželeno’ povprečno oceno 4,5, po drugi strani pa za več dialoga s starši, za pristno razumevanje vsakega in vseh otrok, za bolj sproščeno in spodbudno ozračje, kjer se je v končni fazi sploh možno tudi učiti.

Zakaj še vedno VZTRAJAMO? Zakaj še vedno prenašamo zbirokratizirano papirnato obravnavo procesov, medtem ko nam isti procesi polzijo med prsti … Iz ubogljivosti, strahu? Morda res nekateri, prepričan pa sem, da večina učiteljev vztraja zaradi svojega pedagoškega erosa, strasti do svojega predmetnega področja in do poučevanja, ljubezni do otrok, veselja do dela z ljudmi. Mnogi strokovni delavci pretrpijo nešteta birokratska in sistemska polena pod nogami, da bi ohranili živo človeško skupnost, ustvarjalno in plodno učno ozračje, predali tudi kaj uporabnega znanja, skupaj reševali težave in skupaj rasli v bolj humano civilizacijo in celovito skupnost.

 

Kje pa stojimo mi starši? Pred čudovito in zelo zahtevno nalogo: za naše otroke moramo iti skupaj z učitelji precej dlje, kot je šel kdorkoli pred nami. Z golimi rokami v boj z nevidnim zmajem, ki ima nešteto glav! Še prej pa (NE NAZADNJE!) poglejmo svoje otroke v oči in jim priznajmo potrpežljivost:

»Dragi otroci: opravičujemo se vam, da do zdaj nismo naredili dovolj za vas! Hvala vam za ves trud, ki ga namenjate nalogam, pred katere vas prepogosto nekritično postavljamo. Prosimo, po svojih zmožnostih nam pomagajte razumeti, kaj dobrega pa vseeno naredimo – in prosimo, dajte nam še eno možnost!«

 

Matej Horzelenberg, Lectour

KAKO INTELIGENTEN SI?

Matej HorzelenbergBLOG, elementLeave a Comment

Odlomek s konca 2. poglavja (Spremenimo način razmišljanja):
»KAKO INTELIGENTEN SI?« vs. »KAKO SI INTELIGENTEN?«
O svetu razmišljamo na vse tiste načine, kot ga doživljamo, vključno s tem, kako ga izkušamo z našimi čutili (pa ne glede na to, koliko jih v resnici obstaja). Razmišljamo v zvoku. Razmišljamo v gibanju. Razmišljamo vizualno.
[…]
Walter Isaacson je v Einsteinovi biografiji zapisal: »Kot mlademu študentu mu učenje na pamet ni šlo preveč dobro. Tudi kasneje, ko je bil uspešen teoretik, ta uspeh ni izhajal iz gole moči njegovih umskih zmožnosti, temveč iz njegove domišljije in ustvarjalnosti. Einstein je znal tvoriti kompleksne matematične enačbe, obenem pa se je zave­dal, da je matematika jezik, ki ga narava uporablja za opisovanje svojih čudes.«
Ob kakšnem težkem problemu ali izzivu pri delu se je Einstein po­gosto zatekel po pomoč k violini. Njegov prijatelj je Isaacsonu povedal naslednje: »Pogosto je v kuhinji pozno v noč igral violino in ob sprem­ljavi improviziranih melodij razmišljal o zapletenih enačbah. Nato pa je kar naenkrat prekinil igranje in vzneseno zaklical: ‘Že vem!’ – kot bi v glasbi našel potreben navdih za rešitev problema.«
Einstein je očitno dobro razumel, da intelektualna rast in ustvar­jalnost nastopita, če se znamo predati dinamični naravi inteligence. Rast nastopi po analogiji – torej takrat, ko se naučimo biti pozorni na povezave med rečmi in med njimi ne iščemo zgolj razlik. Zgodbe »razodetja« v tej knjigi jasno prikazujejo, da trenutki, ko se nam vse razjasni, pogosto nastopijo šele takrat, ko odkrijemo povezave med dogodki, idejami in okoliščinami.
[…]
To pa nas spet privede k vprašanju, ki sem ga zastavil v naslovu tega poglavja: KAKO si inteligenten? Ko enkrat spoznamo, da je inteli­genca raznolika, razgibana in edinstvena, se lahko tega vprašanja loti­mo s povsem novega vidika. To je ena glavnih sestavin elementa. Šele ko se bomo znebili samoumevnih predstav o inteligenci, bomo lahko spremenili pogled na lastno inteligenco. Noben posameznik ni zgolj ocena intelekta na linearni lestvici; prav tako kot dva posameznika s popolnoma isto oceno ne bosta vedno počela istih reči, imela istih strasti in v življenju dosegala enakih rezultatov. Odkritje elementa je odvisno predvsem od tega, ali si bomo dovolili dostopati do vseh načinov doživljanja sveta, in od tega, ali bomo odkrili svoja resnična močna področja.
Le za samoumevna jih ne smemo imeti.
Sir Ken Robinson, Lou Aronica, V ELEMENTU: KO ODKRIJEŠ SVOJO STRAST, SE VSE SPREMENI, Lectour, 2016, str. 62–63

POMAGAJMO SI!

Matej HorzelenbergBLOG, element, empatija, problematika, talentiLeave a Comment

Kaj bi lahko napisal za začetek leta? Predvsem bi lahko vsaj SPLOH KAJ napisal … Kot pravijo, je pisanje že samo po sebi terapevtsko, lahko pa poleg tega pripomore tudi h kakšni dobri ideji. Letos me čaka kar precej predavanj in delavnic, na katere se moram še dobro pripraviti; pri vsem tem bodo ideje in zapisi gotovo prišli zelo prav!

Zapišem, da ne pozabim in da včasih še koga spomnim na kaj zanimivega – kot je delitev na abscisno in ordinatno os osebnega razvoja v Juulovi knjigi Empatija (v soavtorstvu, med drugim s Helle Jensen). V njej namreč poleg prepričljive ‘praktične teorije’ o družbenem stanju in naši nespregledljivi potrebi po empatiji avtorji med vrsticami ločujejo med razvijanjem naših talentov in zmožnosti (horizontalni razvoj, širina) ter razvijanjem  globine in ‘višine’ naše osebnosti (vertikalni razvoj): empatijo in sočutje v najosnovnejšem pomenu – to je poznavanje in sprejemanje sebe, da bi znali bolje sprejemati tudi druge in graditi boljše odnose. Zelo uporabna knjiga, saj zajema tudi vaje za ponovno opolnomočenje naših petih temeljnih kompetenc: obvladovanje telesa, dihanja, srca (empatičnih čustev), ustvarjalnosti in zavesti. Empatija – tako pravijo avtorji, zazna pa lahko vsak, ki vsaj malo prisluhne že svojim lastnim resničnim potrebam – postaja vse bolj cenjena in nezamenljiva ‘valuta’ modernega sveta. Kriptovalute? Ne, hvala – vlagam v empatijo!

Pri tudi v Sloveniji zelo prodorni organizaciji FamilyLab konec januarja pripravljajo konferenco konkretno na to temo: EMPATIJA – ODNOS – DIALOG, poleg strokovnih delavcev vabijo tudi nas starše.

Ken Robinson v svoji knjigi V elementu sicer izrecno ne ločuje horizontalne in vertikalne dimenzije razvoja – na prvi pogled spodbuja le razvoj prve (odkrivanje in razvijanje našega (p)osebnega ‘elementa‘) – dejansko pa zelo lepo povezuje celostno ‘abilno’ (tudi empatibilno) človeško naravo: razvoj (vseh) lastnih zmožnosti, še posebej v sodelovanju z drugimi ljudmi – spodbuja vsako prizadevanje za bolj kakovostno življenje ter za boljši in večji prispevek ožji in širši skupnosti.

Pomenljiva je (vsaj) še ena njegova misel: »Če dovolj ljudi spremeni svoj svet, lahko spremenimo naš svet!« To je po eni strani pomirjujoče (spremembe na bolje so možne!), po drugi pa zahteva naš aktivni odgovor (ali z drugo besedo – preprosto – ‘odgovornost’). No, tudi to je v resnici pomirjujoče: Takoj ko naredimo kakšen ustvarjalni korak, ko se (z)aktiviramo, lahko opazujemo, kakšen posreden ali neposreden vpliv imamo.

Če k temu pridam še svojo misel: ne škodi, če smo pri opazovanju vsaj malo potrpežljivi, pri aktiviranju pa vztrajno prizadevni! In ne nazadnje: pri obojem si med sabo POMAGAJMO!!

Matej Horzelenberg, Lectour

PODPIRAMO …! PREVENTIVA, KURATIVA, OPERATIVA

Matej HorzelenbergBLOG, element, problematika, šolstvo, talentiLeave a Comment

 

PREVENTIVA

Podpiramo prizadevanja posameznikov, skupin in organizacij, da se v polnosti uresničijo, da bodo živeli celovitejše življenje in bodo lahko dali večji pečat tudi v svoji skupnosti in širši družbi.

Zagovarjamo iskanje in razvijanje osebne strasti, ki človeka izjemno, (p)osebno navdušuje, osmišlja njegovo bivanje in mu pomaga prebroditi tudi zahtevnejša obdobja. Spodbujamo ustvarjalnost v najširšem smislu. Prav ustvarjalnost je spričo razširjenega in ustaljenega konformizma in nezadovoljivih priložnosti, ki imajo za posledico vse preveč splošno družbeno apatijo, še vedno hudo zapostavljena. Verjamemo, da je čas za odločne korake, s katerimi bomo to presegli!

Razširjamo primere dobrih praks, opozarjamo pa tudi na konkretne naloge, ki nas še čakajo.

KURATIVA

Eden najbolj perečih problemov na državni ravni je javni šolski sistem, ki v povprečju – zahvaljujoč številnim odličnim učiteljem (prej izjemoma kot po pravilu) – še zmore vzdrževati zadovoljivo vzgojno-izobraževalno prakso, v celoti gledano pa mu zmanjka kakovostne sistemske podpore in resnične avtonomije, ki je pogoj za sklepanje pristnih odnosov v učnem okolju kot nujna, edina možna podlaga za prenos znanja in veščin.

V premnogih šolah pedagoški delavci na račun gore naloženih administrativnih postopkov in pod težo pritiskov s strani staršev in obsežnih kurikularnih zahtev izgubljajo pogum, da bi si sploh še prizadevali za spremembe na bolje. Zaradi zahtevanega količinsko komaj obvladljivega obsega učne snovi udeleženci pedagoškega procesa tkanine še tkati ne uspejo, ko že poka po vseh šivih in gumbih. Rezultat so nezadovoljni zaposleni in mladi, ki ne vedo, kaj bi s sabo. Za dobro ‘funkcionalne robote’ pa bi jih morda le še lahko ‘uporabili’?!

Človeka izvorno že samo po sebi vleče k ustvarjanju; k temu, da deluje/dela, vodi projekte, izvaja različne aktivnosti, prevzema najrazličnejše naloge in odgovornosti, se giba, si ureja svoj prostor … in preko tega živi in se uresničuje. A skušajo nam dopovedati, da družba in ‘trg delovne sile’ (takega) človeka ne potrebuje (več)? Da potrebuje samo ‘pridnega, ubogljivega potrošnika’?! Kar seveda nikakor ne drži – niti v tem tako potrošniškem svetu ne. Najboljša podjetja najbolj cenijo prav to, da njihovi zaposleni znajo razmišljati s svojo glavo, so sposobni sami prevzeti pobudo, premorejo uporabno znanje, so ustvarjalni (kot plod njihovega dela in prizadevanj se premika dogajanje in nastajajo stvari), so zmožni empatičnega vživljanja v druge, prepoznavanja in izražanja svojih čustev, sklepanja družabnih vezi, odgovarjati za svoje odločitve …

Zato si prizadevamo, da bi se najboljše prakse na ‘trgu dela’ in ‘trgu izobraževanja’ končno bolj povezale!

OPERATIVA

Ljudi preko kakovostnih knjig ter s predavanji in delavnicami ozaveščamo o tem, kaj vse v resnici zajema posameznikova edinstvena inteligenca in ustvarjalnost, kako lahko odkrijemo svoja močna področja, kako nam pomaga mentorstvo in preživljanje časa z ljudmi z istih področij zanimanja, kako se lahko discipliniramo in naravnamo v doseganje zastavljenih ciljev.

Nudimo tudi konkretno pomoč posameznikom in organizacijam pri iskanju in (pre)oblikovanju amaterskih in profesionalnih dejavnosti, s katerimi se bodo bolj uresničili – ali preprosto – bolj(e) zaživeli.

– ekipa Lectour

MODROST O ČRPANJU

Matej HorzelenbergBLOG, first things first, problematikaLeave a Comment

 

Včasih si izmislim tudi kakšno modrost (modro-ost?). Oziroma mi pade na misel. Sama od sebe. Situacijsko pogojena. Pravzaprav brezpogojna – neomejena. Kot je bila na primer tista o črpanju. A pojdimo lepo po vrsti.

Nekoč sem v nekem pogovoru kritično omenil slovensko podjetje, katerega ladja se že dolgo potaplja. Primerjavo s potapljajočo se ladjo se da kar dobro vleči, kot recimo tudi vprašanje, v katerem trenutku naj bi kapitan zapustil ladjo, kaj storiti s tovorom, rešilnimi čolni, kakšne prioritete ubrati pri izbiri, kdo gre najprej in s kom na varno …

Ena pa je verjetno še bolj ključna od vseh: manevriranje in ukrepanje, dokler se še kaj da! In ravno na to je letela moja kritika. K sreči (na žalost!) je takih primerov pri nas toliko, da je anonimnost podjetja zagotovljena: namreč – in v tem je bila moja afori(ci)stična ‘modrost’ – da »nima smisla razpenjati jader, ko ladja že tone«. Seveda sem s tem mislil, češ, zdaj je čas za reševanje potnikov in posadke, kvečjemu nazadnje še kakšnega dragocenega kosa tovora.

(Šele kasneje sem se domislil, da bi nemara moral preučiti še kakšno bolj strokovno in z izkušnjami podprto znanje o rešiti kar-se-rešit-da pri potapljanju jadrnice. Morda pa z razpenjanjem jader dejansko lahko še kaj ukreneš?)

Moja ‘modra’ logika mi je govorila, da je vseeno pametneje začeti z reševanjem – vsaj z nujnimi varnostnimi ukrepi, kot pa pluti naprej in iskati, katera sapica bi napihnila še kakšno pomožno jadro, pri čemer se ladja nezadržno pogreza centimeter za centimetrom …

Najsi bo to dognana ali pa za ladijske vrvi privlečena primerjava – pomenljivejše je bilo njeno nadaljevanje, in sicer kot odgovor na vprašanje, kako pa je potem z mojim podjetjem?!

In – še preden sem dobro pomislil, je ost že modro poletela iz ust – vzemimo prosim pri tem le tisto pozitivno, zagnano naravnanost in aforici(ni)stično resnico (tudi vase naperjeno, če je treba), ne pa nujno tega, kar sem nehote izrazil med vrsticami (namreč, da tudi v mojo ladjo dere voda) … Vprašanje je bilo torej: »Kako pa je s tvojo ‘ladjo’?«

In jaz: »Črpamo, črpamo!!«

Matej Horzelenberg, Lectour

 

P.S.: K sreči na ladji nisem sam in poleg črpanja mi sodelavci pomagajo tudi mašiti luknje! Hvala za vso pomoč!!

Šokantna zgodba o ‘poklicnem usmerjanju’, kot ga je doživel Paulo Coelho

Matej HorzelenbergBLOG, elementLeave a Comment

Iz knjige V ELEMENTU pa še dobesedno šokantna zgodba o ‘poklicnem usmerjanju’, ki ga je doživel znameniti brazilski pisatelj Paulo Coelho (str. 154–56):

POČETI NEKAJ »ZA VAŠE DOBRO« JE LE REDKO ZARES DOBRO ZA VAS, ČE STE ZARADI TEGA V MANJŠI MERI TO, KAR STE.  Sir Ken Robinson

Vaši bližnji morda iskreno mislijo, da zapravljate svoj čas in na­darjenost, če počnete tisto, česar oni ne odobravajo. To se je zgodilo tudi Paulu Coelhu. Kot boste videli, so šli njegovi starši še veliko dlje, kot gre večina. Da bi ga odvrnili od njegove poti, so ga večkrat poslali v psihiatrično bolnišnico na elektrošok terapije – ker so ga imeli radi. Naslednjič ko vas bo pekla vest, ker ste ošteli svojega otroka, se lahko potolažite, da se vsaj niste zatekli k sistemu, ki sta ga ubrala starša Coelho.

Paulova starša sta svojega sina hospitalizirala, ker si je v najstniških letih strastno želel postati pisatelj – Pedro in Lygia Coelho sta bila prepričana, da bi si s tem uničil življenje. Rekla sta mu, da lahko piše samo v svojem prostem času, če se že mora pentljati z nečim takšnim, da pa mu je v resnici namenjeno postati odvetnik. Ker se je Paulo še naprej ukvarjal z umetnostjo, sta bila starša prepričana, da nimata druge izbire, kot da ga pošljeta v psihiatrično bolnišnico, da bi mu te škodljive predstave končno izbili iz glave. »Želela sta mi pomagati,« je rekel Coelho. »Imela sta svoje ideale. Jaz sem si želel to in ono, onadva pa sta imela za moje življenje drugačne načrte. Prišli smo do točke, ko me nista mogla več nadzorovati, in bila sta obupana.«

Pedro in Lygia sta ga trikrat poslala v psihiatrično bolnišnico. Zavedala sta se, da je njun sin izjemno bister in verjela sta, da se mu obe­ta uspešna kariera. Naredila sta to, kar sta čutila, da morata narediti, da bi ga usmerila na pravo pot. Vendar jima Paula niti s tako skrajnim posegom ni uspelo odvrniti od tega, da bi našel svoj element. Kljub močnemu nasprotovanju družine se je še naprej ukvarjal s pisanjem.Njegova starša se nista motila: Paulu se je zares obetala uspešna kariera, ki pa ni imela nič skupnega s pravniškim poklicem. Njegov roman Alkimist je postal velika mednarodna uspešnica, saj je bilo po svetu prodanih več kot šestdeset milijonov izvodov. Njegove knjige so prevedli že v več kot šestdeset jezikov in Coelho je postal najbolj pro­dajani pisatelj, ki piše v portugalskem jeziku. Njegova ustvarjalnost sega od knjig do televizije, časopisja in celo popularne glasbe – napisal je besedila za nekaj najuspešnejših brazilskih rock pesmi.

Paulo Coelho bi zelo verjetno postal odličen odvetnik. A njegove sanje so bile postati pisatelj. Kljub izjemnim naporom njegovih staršev, da bi ga usmerili na »pravo pot«, je ostal osredotočen na svoj element.

Le malokdo je doživel tako hud pritisk staršev za podrejanje njihovi volji kot Paulo Coelho. A družina in prijatelji mnogim postavljajo prepreke, kot so: »Nikar se ne vpiši na ples – od tega ne moreš živeti!« »Matematika ti gre dobro – moral bi postati računovodja!« »Ne mislim ti plačevati faksa, če boš študiral filozofijo.« In tako naprej.

Ko vas začnejo bližnji odvračati od začrtane poti, so navadno prepričani, da to počnejo za vaše dobro. Seveda obstajajo tudi tisti, ki imajo manj plemenite namene, toda velika večina je enostavno prepričanih, da ve, kaj je najbolje. In dejansko ima povprečni pisarniški delavec verjetno večjo finančno varnost kot povprečni jazz trobentač. A težko se počutite uresničeni, če ne uresničujete tega, kar vam nekaj pomeni. Početi nekaj »za vaše dobro« je le redko zares dobro za vas, če ste zaradi tega v manjši meri to, kar ste.

Odločitev za lažjo pot z manj ovirami je na prvi pogled lahko mamljiva, še zlasti, če nas glede drugih poti pestijo dvomi in strahovi. In marsikomu se zdi, da se je lažje izogniti razburjanju svojih staršev, sozakonca ali bratov in sester in obdržati odobravanje. Toda ne vsem.

Nekateri od posameznikov, opisanih v tej knjigi, so se morali vsaj za nekaj časa oddaljiti od svoje družine, da so lahko izpolnili to, kar so čutili, da jim je namenjeno. Njihova odločitev za manj udobno pot in za sprejemanje negotovih odnosov, napetih družinskih počitnic – in v Coelhovem primeru celo izgubljenih možganskih celic – jih je sčaso­ma vodila do pomembnih dosežkov in izpolnitve. Vsi pa so ocenili, da jih neupoštevanje bližnjih stane manj kot opustitev svojih sanj.

Loris Malaguzzi: ‘Sto otrokovih jezikov’ (Reggio Emilia)

Matej HorzelenbergBLOG, element, šolstvo, talentiLeave a Comment

Odlomek iz knjige V ELEMENTU (str. 262–63) s prvim slovenskim prevodom pesmi Sto otrokovih jezikov (manifest vzgoje po principih Reggio Emilia):

Na šolah Reggio Emilia veliko časa posvetijo umetnostim, saj so prepričani, da otroci razvijajo umevanje mnogoterih »simbolnih jezikov« skozi slikanje, glasbo, lutkovno umetnost, dramsko igro in ostale načine umetniškega izražanja, s katerimi raziskujejo svoje talente na najrazličnejše načine, na katere se ljudje učimo. To v svoji pesmi poudarja Loris Malaguzzi, utemeljitelj pristopa Reggio Emilia:

Otrok je 
ustvarjen iz vsega po sto. 
Otrok premore 
sto jezikov, 
sto rok, 
sto misli, 
sto oblik, ko misli, 
se igra in govori. 
Sto in vselej sto 
načinov, kako ljubi, 
posluša in se čudi. 
Sto radosti 
za petje in umevanje stvari. 
Sto svetov, ki more jih odkriti. 
Sto svetov, ki more jih iznajti. 
Sto svetov, ki more jih sanjati. 
Otrok premore 
sto jezikov 
(in še sto in sto in več).

A le eno mu pustijo. 
V šoli in kulturi 
glavo od telesa oddvojijo. 
Otroku povedo, 
da misli naj brez rok, 
da dela naj brez glave, 
posluša in ne govori, 
umeva brez radosti, 
naj ljubi in se čudi 
le za božič in veliko noč. 
Otroku povedo, 
naj že odkriti svet odkriva. 
Od stotih mu 
le enega pustijo. 
Otroku povedo, 
da igra in da delo 
stvarnost, fantazija, 
znanost, domišljija, 
zemlja in nebo, 
sanje in razum 
le reči so, ki se 
skupaj ne držijo. 
In tako otroku povedo, 
da ničesar ni po sto. 
A otrok odgovori: 
Je sto. 
Je.

Sir Ken Robinson: Temeljnega pomena …

Matej HorzelenbergBLOG, element, talentiLeave a Comment

Trdno sem prepričan, da se vsi ljudje rodimo z neverjetnimi naravnimi zmožnostmi, s katerimi pa postopoma izgubljamo stik, in to z vsakim dnem, ki ga preživimo na tem svetu. Najbolj ironično pri vsem skupaj pa je, da je eden od glavnih razlogov za to ravno šolanje. Posledično vse preveč ljudi nikoli ne odkrije svojih pravih talentov in zato nikoli ne izvejo, česa vsega so v resnici zmožni in kaj vse lahko v življenju dosežejo.

Tako rekoč nikoli ne izvejo, kdo v resnici so.

Sam veliko potujem in delam z ljudmi z vsega sveta. Delam s šolskimi sistemi, podjetji in neprofitnimi organizacijami. Na prav vseh področjih srečujem učence in študente, ki poskušajo odkriti, v katero smer jih nese prihodnost, in se jim še sanja ne, kje začeti. Srečujem zaskrbljene starše, ki želijo svojim otrokom pomagati, a jih zaradi prepričanja, da pot do uspeha teče le po ustaljenih tirnicah, vse preveč pogosto usmerjajo stran od njihovih pravih talentov. Srečujem podjetnike, ki se trudijo bolje razumeti in uporabiti raznolike talente svojih zaposlenih. Med vsemi, ki sem jih kdaj srečal, je ničkoliko tistih, ki si svojih pravih talentov in strasti ne znajo niti predstavljati. Trenutno delo jih ne radosti, obenem pa se jim še sanja ne, kaj bi jih dejansko sploh izpolnjevalo.

Po drugi strani sem spoznal tudi ljudi, ki žanjejo neverjetne uspehe na celi vrsti področij, svoje delo opravljajo s strastjo in si ne predstavljajo, da bi se ukvarjali s čim drugim. Menim, da se lahko iz njihove zgodbe sleherni človek nauči nekaj pomembnega o naravi človeških zmogljivosti in dovršenosti. Ko sem predaval na raznih dogodkih po svetu, sem spoznal, da lahko s pomočjo teh resničnih zgodb – vsaj tako uspešno kot s statističnimi podatki in mnenji strokovnjakov – prepričamo ljudi, da moramo spremeniti mišljenje o sebi in o tem, kaj v življenju počnemo; o tem, kako izobražujemo svoje otroke in kako vodimo naše organizacije.

Knjiga vsebuje celo paleto zgodb o ustvarjalnih popotovanjih zelo različnih ljudi. Mnoge od njih sem intervjuval izključno za potrebe te knjige. Ti ljudje pripovedujejo o tem, kako so se naučili prepoznati svoje edinstvene talente in kako uspešno je lahko življenje, če se ukvarjaš z nečim, kar ti je resnično všeč. Presenetilo me je, da je bila njihova življenjska pot pogosto nenavadna – polna zapletov, stranpoti in presenečenj. Intervjuvanci so velikokrat navedli, da so jim ravno pogovori za to knjigo razkrili doživetja in ideje, o katerih dotlej na ta način še niso razmišljali. O trenutkih spoznanja, o razcvetu talentov, o spodbujanju ali nasprotovanju družine, prijateljev in učiteljev ter o tem, kako jim je vsem preprekam navkljub uspelo nadaljevati začrtano pot.

Vendar njihove zgodbe niso pravljice. Njihova življenja so polna zapletov in izzivov. Njihova osebna pot ni bila lahka in brez ovir. Vsak od njih je doživel tako polome kot zmagoslavja. Nihče izmed teh ljudi nima »popolnega« življenja; a vsi redno izkušajo trenutke, ki se zdijo popolni. Njihove zgodbe so pogosto resnično osupljive.

Toda ta knjiga ne govori o njih. Govori o vas.

Cilj mojega pisanja je predstaviti celovitejšo vizijo človeških zmogljivosti in ustvarjalnosti ter koristi pristne povezanosti z osebnimi talenti in strastmi. Knjiga govori o ključnih vprašanjih našega življenja in življenja naših otrok, naših učencev in naših sodelavcev. Izraz element uporabljam za opis stične točke med tistim, kar radi počnemo, in tistim, kar nam gre dobro od rok. Prepričan sem, da je temeljnega pomena, da vsak od nas odkrije svoj element; ne le zato, ker nas bo element izpolnil, temveč zato, ker se svet razvija v tako smer, da bo od elementa odvisna prihodnost naših skupnosti in ustanov. 

Svet se spreminja hitreje kot kdajkoli doslej. Najboljše možnosti za prihodnost imamo, če razvijemo novo paradigmo človeških zmogljivosti, ki so potrebne za novo dobo človeškega obstoja. Zavedati se moramo, kako pomembno je negovati človeške nadarjenosti, in razumeti, kako različno se talenti izražajo pri vsakem posamezniku. Ustvariti moramo okolja – v naših šolah, na delovnih mestih in v javnih pisarnah – kjer vsak človek čuti spodbudo za ustvarjalno rast. Poskrbeti moramo, da imajo vsi ljudje možnost delati, kar jim je namenjeno: da lahko v sebi in na svoj način odkrijejo element.

Ta knjiga je hvalnica neverjetni raznolikosti človeškega talenta in strasti ter poklon našemu izjemnemu potencialu za rast in razvoj. Govori tudi o razumevanju pogojev, v katerih človeški talenti uspevajo ali venijo. Govori o tem, kako se lahko vsi v polnosti posvetimo sedanjosti in kako se lahko na edini pravi način pripravimo na povsem neznano prihodnost.

Če želimo iz sebe in drug iz drugega narediti največ, je nujno potrebno, da sprejmemo celovitejše pojmovanje človeških zmogljivosti. Sprejeti moramo element.

Sir Ken Robinson, iz Uvoda v knjigo V ELEMENTU: Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni (Lectour, 2016)

knjiga_V_ELEMENTU

POKLICNA ORIENTACIJA? VSEŽIVLJENJSKA NALOGA!

Matej HorzelenbergBLOG, šolstvo, talentiLeave a Comment

POKLICNA ORIENTACIJA? VSEŽIVLJENJSKA NALOGA!

»Kam naj se obrnem, kako naj se odločim?« »Kaj me zares navdušuje, v čem sem dober?« »Kako bom živel in s čim se bom preživljal?«

Ali znamo učencem in dijakom pomagati ob teh osnovnih vprašanjih pri izbiranju poklicne in življenjske poti ter jim nepristransko svetovati? Jih znamo SLIŠATI in UZRETI? Jih znamo dovolj SPODBUDITI?

Se starši in pedagogi dovolj dobro zavedamo, kako pomembno vlogo imamo prav v teh trenutkih, v tem obdobju? Smo iskreno razmislili tudi o svojem življenju? Od kod črpamo strokovno znanje in kakšne so naše izkušnje?

Po eni strani moramo ponuditi dovolj dobrih izbir in spodbud, po drugi pa RESNIČNO PRISLUHNITI otroku oz. mladostniku, da nam ne uide včasih PRAV PRETANJEN, morda še neizražen potencial, ki ga nosi v sebi oseba, za katero smo odgovorni …

Vendar pri tem ni tako ‘usodna’ enkratna izbira šole oz. študija, kot predvsem to, da otroke in mladostnike naučimo, da bodo znali vse življenje PREPOZNAVATI IN RAZVIJATI svoja MOČNA PODROČJA, slediti svojemu ‘življenjskemu poslanstvu’.

Življenja ne moremo vnaprej natančno začrtati. Danes zaradi ‘inflacije’ izobrazbe denimo študij ni več zagotovilo, da bomo dobili zaposlitev na izbranem področju. Veliko ljudi opravlja delo v poklicu, za katerega se niso neposredno izobraževali. In z vedno hitrejšim napredkom tehnologije se razvijajo in spreminjajo tudi poklici, tako da je povsem mogoče, da bomo – za razliko od prejšnjih generacij – v življenju zamenjali veliko različnih delovnih mest.

Zato je poklicna (in življenjska) orientacija VSEŽIVLJENJSKA NALOGA!

Matej Horzelenberg, Lectour

BONUS: zgodba o ‘poklicnem usmerjanju’ Paula Coehla iz knjige V ELEMENTU