MODROST O ČRPANJU

Matej HorzelenbergBLOG, first things first, problematikaLeave a Comment

 

Včasih si izmislim tudi kakšno modrost (modro-ost?). Oziroma mi pade na misel. Sama od sebe. Situacijsko pogojena. Pravzaprav brezpogojna – neomejena. Kot je bila na primer tista o črpanju. A pojdimo lepo po vrsti.

Nekoč sem v nekem pogovoru kritično omenil slovensko podjetje, katerega ladja se že dolgo potaplja. Primerjavo s potapljajočo se ladjo se da kar dobro vleči, kot recimo tudi vprašanje, v katerem trenutku naj bi kapitan zapustil ladjo, kaj storiti s tovorom, rešilnimi čolni, kakšne prioritete ubrati pri izbiri, kdo gre najprej in s kom na varno …

Ena pa je verjetno še bolj ključna od vseh: manevriranje in ukrepanje, dokler se še kaj da! In ravno na to je letela moja kritika. K sreči (na žalost!) je takih primerov pri nas toliko, da je anonimnost podjetja zagotovljena: namreč – in v tem je bila moja afori(ci)stična ‘modrost’ – da »nima smisla razpenjati jader, ko ladja že tone«. Seveda sem s tem mislil, češ, zdaj je čas za reševanje potnikov in posadke, kvečjemu nazadnje še kakšnega dragocenega kosa tovora.

(Šele kasneje sem se domislil, da bi nemara moral preučiti še kakšno bolj strokovno in z izkušnjami podprto znanje o rešiti kar-se-rešit-da pri potapljanju jadrnice. Morda pa z razpenjanjem jader dejansko lahko še kaj ukreneš?)

Moja ‘modra’ logika mi je govorila, da je vseeno pametneje začeti z reševanjem – vsaj z nujnimi varnostnimi ukrepi, kot pa pluti naprej in iskati, katera sapica bi napihnila še kakšno pomožno jadro, pri čemer se ladja nezadržno pogreza centimeter za centimetrom …

Najsi bo to dognana ali pa za ladijske vrvi privlečena primerjava – pomenljivejše je bilo njeno nadaljevanje, in sicer kot odgovor na vprašanje, kako pa je potem z mojim podjetjem?!

In – še preden sem dobro pomislil, je ost že modro poletela iz ust – vzemimo prosim pri tem le tisto pozitivno, zagnano naravnanost in aforici(ni)stično resnico (tudi vase naperjeno, če je treba), ne pa nujno tega, kar sem nehote izrazil med vrsticami (namreč, da tudi v mojo ladjo dere voda) … Vprašanje je bilo torej: »Kako pa je s tvojo ‘ladjo’?«

In jaz: »Črpamo, črpamo!!«

Matej Horzelenberg, Lectour

 

P.S.: K sreči na ladji nisem sam in poleg črpanja mi sodelavci pomagajo tudi mašiti luknje! Hvala za vso pomoč!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja